Divja robotka

Peter Brown je ameriški pisatelj in ilustrator. Zato so tudi ilustracije v znanstveno fantastičnem mladinskem romanu zelo pomembne. Kako je, ko združite robota in gosaka na otoku, polnem živali? Kako je, ko morajo živali hkrati poskrbeti za svoje preživetje, kar pomeni, da so druga drugi tudi hrana? Kako je, ko morajo živali, če želijo preživeti, med seboj tudi sodelovati? Živijo na otoku, odvisne so samo same od sebe in vremenskih pogojev. Roboti nimajo čustev, zato težko sodelujejo in sočustvujejo z drugimi. Ampak Roz dokaže, da se da. Potrebno se je znajti, posvojiti gosaka, si pridobiti zaupanje. To robotom sicer ni v navadi. So pa zelo dobri v opazovanju in učenju. V opazovanju in učenju pa niso dobri le roboti, ampak tudi živali. Tudi v živalih pa je nekaj robotskega. Vsak dan ob istem času zažgolijo isto pesem, vsak dan ob istem času se pojavijo na istem kamnu. Ali smo si roboti in živa bita res tako različni, kot se zdi na prvi pogled? Najpomembnejša lekcija življenja pa je, da sami nismo vsemogočni, da je samo v slogi moč in da kljub vsemu, roboti vedno ostanejo roboti, živali pa živali. Lahko se potopimo v druge svetove, svojemu pa nikoli ne moremo ubežati. Ob pretresljivi zgodbi pa je vredno razmisliti o prepletu tehnologije in narave. To vprašanje postaja vsak dan bolj pomembno. Ali se bomo znali z njim spopasti na pravi način, brez žrtev?